S Patrikom sva poročena že skoraj trideset let, imava dva otroka, sina in hčerko. Stanujemo v lepi vrstni hiši v predmestju. Gre nam dokaj dobro, ne smem se pritoževati. Moj Patrik je ponosen na to kar smo si ustvarili, ponosen pa je tudi na svojo ročno uro Longines. To uro je dobil na dan, ko sva se poročila, podaril mu jo je njegov oče, on pa jo je dobil od svojega očeta, na dan svoje poroke.
Večkrat mi je pripovedoval zgodovino te Longines ure. Kupil jo je njegov praded in jo podaril svojemu sinu na dan, ko se je poročil. Podaril mu jo je z besedami, naj mu ta ura z svojo prisotnostjo in tiktakanjem sporoča, da je vsak trenutek dragocen in da ga je treba spoštovati in znati uživati v življenju. Njegov dedek je to uro nosil ponosno, cenil je življenje, cenil je to, da ima ob sebi ljubezen svojega življenja.
Ker so Longines ure sinonim za kvaliteto, se točno ta ura prenaša iz roda v rod. Do sedaj je vsem prinesla srečo v zakonu. Lani se je najina hčerka zaročila, čez en mesec se bosta z svojim Matejem poročila. Vsi smo vpeti v priprave na prihajajočo poroko.
Včeraj me je Patrik povabil v mesto na kosilo, bil je zelo skrivnosten. Še preden sva dobila hrano na mizo, sem ga vprašala kaj se dogaja. Priznal mi je, da se zaveda, da bo svojo podedovano uro Longines predal svojemu sinu, ko se bo on poročil. Vendar ga muči to, da bi rad uvedel nov običaj, rad bi kupil žensko uro, seveda bi mogla biti znamke Longines in bi to uro podaril svoji hčerki na poroki. Ideja se mi je zdela čudovita, bila sem ponosna nanj, ker je tako pozoren in skrben oče. Prav tako sem vedela, da bo najini hčerki to res veliko pomenilo, saj mi je nekajkrat omenila, da ji je žal, da ne bo ona nasledila pradedkove ure.