Sedaj, ko se spominjam nazaj, kako sem bila zaprta, kako sem vsem verjela, da mi hočejo le dobro, lahko bi rekla naiva. Postanem žalostna, da sem izgubila toliko dragocenih mladih let življenja, ker bi lahko živela čisto drugače, če bi se moja osebna rast začela prej.
Sama ne vem, zakaj sem živela v enem oklepu, zakaj so zame vsi drugi bili vredni več kot pa jaz sama. Verjetno to izvira iz mladosti, ker sem bila vzgojena, še po stari šoli, ko otroci niso imeli nobene besede. To me je sigurno zaznamovalo. Vendar bi se lahko prebudila prej, veliko prej. Včasih sem pošteno jezna sama nase, da je moja osebna rast stala toliko let.
Končno sem živela po svojih načelih?
Začela sem tako, da sem si vzela bel list papirja in začela pisati:
- Kdo sem?
- Kaj si želim postati?
- Kaj obožujem?
- Kakšnega videza si želim?
- S čim naj se ukvarjam?
- V čem sem dobra?
Moja osebna rast ni bila lahka, zelo sem trpela, ko sem spoznavala samo sebe. Sama sem mislila, da bo lažje, hitrejše, a bolj, ko sem se poglabljala vase, bolj počasi je vse skupaj šlo. Vendar je šlo!
Kako dober občutek je, ko predelaš, zakaj si takšen, kot si in kaj ti je to pomenilo. Ko ugotoviš, da si dobra oseba, da nisi hudoben, ampak skromen in dober človek. Imela sem lepe lastnosti, samo zase se nisem znala postaviti. To pa je bila moja misija, moja osebna rast, da se postavim končno zase, da in da ne gledam ljudi, da so vsi bolj pametni in lepši od mene. Morala sem se sprejeti.
Danes se imam rada, veliko se učim, ker je to moja osebna rast, ugotovila sem, da več, ko znam, bolj sem samozavestna in tako naredim več stvari, ki so pomembne meni in ne poslušam več drugih.